»NAZADNJE SEM LE PRIŠEL DOMOV«

 
27. januarja obeležujemo svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, množičnega uničenja ljudi. Holokavst je sistematični genocid različnih etničnih, verskih in narodnih skupin, predvsem Judov, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med 2. svetovno vojno. Potekal je v koncentracijskih taboriščih oz. v taboriščih smrti, njegov cilj pa je bil pripeljati človeka do meje zmogljivosti. Ko se je zlomil, so ga odpeljali v plinsko celico, in ko se je zadušil, so ga odpeljali v krematorij, kjer so ga sežgali. Tako so med 2. svetovno vojno Nemci iz vseh delov Evrope usmrtili približno 6 milijonov Judov.
 
Dnevu spomina na žrtve holokavsta smo se poklonili tudi na naši šoli. V ta namen so devetošolci pod mentorstvom učiteljice zgodovine pripravili razstavo in v goste povabili gospoda Dušana Stefančiča, ki je živa priča dogajanja v taboriščih med drugo svetovno vojno, saj je v njih preživel kar nekaj časa. Člani izbirnega predmeta šolsko novinarstvo smo skupaj z učenci 9. razreda prisluhnili pričevanjem našega gosta in mu kasneje zastavili tudi nekaj vprašanj.
 
In kdo je gospod Dušan Stefančič?
 
Dušan Stefančič je po rodu Gornjegrajčan, sedaj pa živi v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je do januarja 1944 obiskoval srednjo šolo,  potem pa so ga Nemci zaprli. Poslali so ga v taborišče Dachau, kasneje pa je bil še večkrat premeščen v različna taborišča. V taborišču Dachau so ga preoblekli v oblačila, označena s številko, in ga postrigli. Prehrana je bila zelo slaba. Imeli so le dva skromna obroka. Zelo ga je zeblo. Iz Dachaua so ga kasneje premestili v Ste-Manie-aux Mines, kjer so izdelovali letalske motorje. Od tam je bil premeščen v Mauthausen, kjer so izdelovali letalske trupe in krila. Tam si je lahko prvič opral oblačila. Najprej si je opral srajco, ki pa jo je uničil zaradi preveč sode. Taborišča so bila na hribih, ločena od ostalih bivališč. Ker je bilo veliko letalskih napadov, so delali v podzemlju. V posebni tuljavi so razmagnetili vse sestavne dele. Kasneje so ga spet premestili v novo taborišče Gussen 1, zatem še v Gussen 2. V taborišču so ljudje umirali tudi zaradi dehidracije, saj med drisko niso smeli piti tekočin. Po osvoboditvi taborišča maja 1945 se je vrnil domov. Po nekaj dneh se je znova vključil v šolo in jo v Ljubljani tudi dokončal.
 
Na koncu smo gospodu Stefančiču v razgovoru zastavili še nekaj vprašanj.
Gospod Stefančič, kako so se počutili Vaši starši, ko so izvedeli, zakaj Vas je policija pravzaprav prišla iskat?
Ko so me prišli iskat, so bili zelo presenečeni. Edina sreča je bila ta, da sem lahko iz taborišča pisal domačim. Tako sem svojim staršem lahko obrazložil, kje se pravzaprav nahajam.
Koliko ste bili stari, ko se je pričela Vaša preizkušnja?
Nisem še bil polnoleten. Imel sem natančno 16 let in 5 mesecev.
Kako ste se počutili, ko ste prišli nazaj v svojo staro šolo?
Bilo je precej težko, saj sem bil navajen drugačnega načina življenja. V taboriščih sem se boril za preživetje.
Verjetno so bila vsa bivališča zelo polna in natrpana. Kako ste preživljali noči?
Bivališča so bila na začetku dokaj prazna. Spali smo na pogradih, ki so imeli 3 nadstropja, v širino pa so merili približno 80 centimetrov. Skupaj sta spala po dva taboriščnika.
Ali ste v taboriščih imeli vtetovirano številko v kožo?
Ne, vtetovirane številke v kožo so imeli samo v Auschwitzu, mi pa smo imeli oštevilčena oblačila.
S katero številko ste imeli oštevilčeno oblačilo?
Nosil sem številko 63899.
Kakšna je bila Vaša obutev?
Obuti smo bili v lesene čevlje, kar je bilo še posebej neznosno pozimi, saj nas je zelo zeblo, na ledu pa nam je drselo.
Ali ste v taboriščih imeli kaj prijateljev?
Ja, bilo nas je pet Slovencev, ki smo se med sabo zelo dobro razumeli. Trije smo še vedno živi, dva pa sta že umrla.
Ob koncu smo se gospodu Dušanu Stefančiču zahvalili, da je z nami delil svojo življenjsko zgodbo, preko katere smo lahko začutili razsežnost in grozo tega zgodovinskega zločina, ki nas hkrati tudi opominja, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti. Človek namreč ni le številka, je oseba z imenom in priimkom, s prijatelji, družino in prihodnostjo, ki pa je bila žrtvam holokavsta odvzeta.

Člani šolskega novinarstva: Luka, Karin, Zoja, Urška, Lana in Katja